Potapljaško društvo KRŠKO

Že pred tremi leti smo se navdušeni vrnili s potapljaškega križarjenja po dalmatinskih otokih, letos pa je bilo še boljše.  Kot da bi imeli veze tam zgoraj, doma povodenj, dež nas je pral skoraj celo pot, malo pred Splitom, pa je posijalo sonce in nas spremljalo cel teden.
Tudi letos nas je pot najprej vodila v Milno na Braču, pred Milno smo na otočku opravili adaptacijski potop. Drugo jutro pa je šlo za res, najprej je na otoku Mrduja bil prvi potop na razbitino Meje. To je bila nekoč vojaška ladja, potopili so jo namenoma, kot potapljaško lokacijo.  Načrtovali so, da bo razbitina lepo na pobočju, a se jim pri potopitvi ni čisto izšlo, tako, da leži danes na 45m. Sledil je še potop na Šolti. V Stomorski smo tudi prespali. Naslednji dan pa je bilo morje mirno, sončno, tako, da se je naš kapitan le odločil za plovbo na Vis. Na poti smo se na Paklenih otocih potopili na lokacijo Vodnjak, tu smo lahko občudovali gorgonije, predvsem pa Čeha z vso potapljaško opremo, ki si jo je sploh lahko zamisliti. Pred vhodom v luko Vis smo na otočku Host naredili še en potop. Tu je bilo včasih zelo prometno, o čemur pričajo kupi amfor. Pogledali in nagledali smo se amfor, jih poslikali, posneli. Naslednje jutro je po težkih pogajanjih je našemu Boškotu uspelo prepričati kapitana Boškota, da nas je odpeljal na drugo stran otoka na potop na razbitino Teti. Potop na Teti bo marsikomu ostal za dolgo v spominu, predvsem ugorji, pa lepa vidljivost, lepa barka, polno življenja. Bolj težko je potop opisat, tako, da se bo treba še vrnit na otoček Mali Barjak nedaleč od Komiže.
Potop na Teti nas je tako prevzel, da smo za ta dan imeli dosti potapljanja. Najeli smo tri rumene cabrie in se odpeljali še po suhem raziskovat otok Vis. Najprej smo šli v Komižo, nekdanje gusarsko gnezdo. Pogledali smo si jo po dolgem in počez, spili pivo in nadaljevali pot proti Titovi špilji, kjer naj bi nekaj časa bival naš drug Tito.
Po dveh čudovitih dnevih na Visu, kurs naravnali proti kopnemu. Na Paklenih otocih smo na otočku Klement »močili guzicu« , tako se imenuje lokacija.  Za kosilo in opoldansko lenarjenje pa smo se ustavili v uvali Tatinja, nedaleč od Starega grada na Hvaru. Čeprav je na začetku zgledalo, da se bomo bolj igrali v pesku, so se stvari v trenutku spremenile. Na kamnu je bila morska žaba. Preučevali smo njene maneverske sposobnosti, dokler ji ni bilo dovolj in se je odločila poiskat boljše domovanje, pri čemer pa je prestrašila škarpino, ki je nič hudega sluteč počivala. Bilo je še moren, pa škarpen, trlj,….
Po noči v Starem gradu, smo se odpravili na potop na nam že od prej znano lokacijo Smoči guzica.    Tako kot prejšnjič, je bilo tudi tokrat živo. Kar puhti od življenja. Tu karlo, pa trlje, škarpene, pici,,, fratri pa so tu kot čebele, kar rojijo na okoli…  Popoldanski potop pa je sledil na Tičjin ratu na Braču. Uspelo nam je najti dve speči morski mački-
Prespali smo v najlepšem mestu na Braču – v Pučišče, naslednji dan je bil tudi namenjen potapljanju, a sta dež in veter prekrižala račune, tako, da smo se prebili do Omiša, natovorili stvari in jo mahnili proti domu.
 
 
TETI
 
Razbitina Teti, ex. Acoreano, ex. Birkelund, ex. Caiala, ex. Magna, ex. Udsire, je kot Archiduc Rodolphe (nadvojvoda Rudolf) luč sveta zagledala leta 1883 v dokih ameriške ladjedelnice John Cockerill v Hobokenu. Dolžina barke 72m, širina 8m, višina 4,8m, nosilnost 963t. Po namembnosti je bila to tovorna ladja, poganjala pa jo je para.
Teti, ki je do usodnega 23.julija 1930, zamenjala že 6 lastnikov in se petkrat preimenovala je potonila zaradi napake v navigacije. Kapitan je kjub izkušnjam, napačno ocenil razdaljo, do otočka Mali Barjak, tako da so nasedli nasedli na severni del otočka. Imeli so pa srečo, da so v Komiži slišali ladijsko sireno s klici na pomoč. Kub nevihti, jugu in visokemu morju je lučki kapetan zbral ekipo ribičev, da so odhiteli na pomoč nesrečni ladji. Ribičem je uspelo priveslati do potapljajoče se ladje in prav tako jim je uspelo rešiti posadko, za ladjo samo pa ni bilo več rešitve. 
Zimsko morje je spravilo ladjo tja, kjer je danes – leži na globini 34m – vrh pa na globini 10m.  Lepo je ohranjeno krmilo, parni kotel, v tovornem prostoru pa je možno videt še ostanke tovora – granitne kocke.  V razbitini je našlo svoj dom kar lepo število ugorjev, tabinje, trlje in pa še ogromno drugih morskih bitij, med njimi tudi ogneni črvi.